Utrujen in žalosten, se je sedmi dan vračal stvarnik po razpokani suhi zemlji, med modrim morjem na levi in posutimi griči in gorami na desni. Vse vreče, v katerih je imel bogastva sveta, ki jih je enakomerno razdelil med krajine, po katerih je potem poselil ljudi, so bile prazne. Težak je bil korak in utrujen. Obnemogle so bile roke, s katerimi je šest dni podarjal in sejal po zemlji zeleno, vodo in zrak. Prazne vreče so se vlekle po tisti trdi, rdeči zbiti kraški zemlji…Strgane so bile in na dnu je bilo le še nekaj malega belega kamenja in semen brezplodnega grmovja ruja. Nič, s katerim bi osrečil in nahranil ljudi, ki bodo živeli tod…Manj kot nič.  In vendar je vedel, da bo sem naselil pridne ljudi, ki bodo nadomestili tisti nič v vrečah. Ki bodo znali obdelati ta kamen in živeti v njem in z njim. Mogoče pa ni vedel, da bo tisti brezplodni ruj polepšal tem ljudem domove in okolico. Ozaljšal kruto krajino, na kateri lahko prežive le kleni ljudje…In  tudi ni vedel, da bodo tu, na tej ubogi zemlji nastala še ena nebesa. Nebesa za nas, LJUDI! Za tiste ljudi, ki znamo ceniti njegovo delo. Za tiste, ki vemo, da moramo to edino zemljo predati naprej v last še otrokom in vnukom. Ker ni samo naša. Ker smo le eni izmed mnogih, ki imamo tu dom…
Začasen dom, LJUDJE…!  

(Janez Medvešek)