LESNA OBRT IN LOVSKI TURIZEM
Vas je bila in je še vedno poznana po lesni obrti (ohranja jo še vedno "Baronov" naslednik - mizarstvo Bolčič)
Bivša Bucetova mizarska delavnica.
in lovskem turizmu. V vasi so posebej za ta namen zgradili večjo lovsko hišo "Jagrska hiša", ki je kasneje služila tudi za gozdarske namene. Pod lipami v dvorišču in v Jagrski hiši so prejšnji lastniki in pozneje vaščani prirejali kulturne in plesne prireditve.
Na desni strani slike je delno prikazana strma pot, ki ji še sedaj pravimo "rampon" (na tem mestu so predvidoma za časa mitničarjev imeli rampo, kjer so se ustavljali trgovci in plačevali mitnino).
LOVCI IN KRZNARJI
V okolici Klanca, posebno med Drago, Botačem in Beko, se tudi danes razprostirajo poraščeni gozdovi, v prejšnjih stoletjih pa je moral biti tod pravcati pragozd. To so bila idealna lovišča divjadi. Lova so se udeleževali grajski gospodje Petazziji, Schwarzenecki, graščaki iz Kastelca, petični tržaški trgovci pa tudi tisti del cerkvene gosposke, ki je imela resnične ali namišljene lovske talente. Vsa ta pisana družba političnih, denarnih in duhovnih mogotcev je rada uprizarjala lovske pogone velikega obsega. Ob takih prilikah je vsa okolica odmevala od laježa psov, kričanja lovcev in poganjačev. Kruljenju divjih prašičev se je pridruževalo še zateglo zavijanje srnjakov, brezglavo dirjanje zbegane divjadi ter plahutanje in kričavost splašenih ptic.
Ob koncu lova nista smela manjkati obvezno hvalisanje lovskih vrlin najvišje gospode in razkazovanje njihovih lovskih trofej. Zlačnjeni in nemalo utrujeni družbi lovcev in poganjačev so se v vasi pridružile še gizdave gospe in gospodične velikaških družin v slikovitih nošah. Z močnim apetitom po hrani se je družil še močnejši apetit po zabavi, ko je vsa ta pisana družba stopala v še zdaj obstoječo "lovsko hišo" na gostijo in ples.
Poleg divjadi, ki je dajala meso za slastne pojedine, je bila gotovo najbolj zaželena divjad z iskanimi kožami in dragocenim krznom, kot dolgorepe lisice, grozljivo lepe divje mačke in druga divjad, ki je moje nestrokovno pero ne more opisati. Da so v Klancu strojili kože in izdelovali krzno, potrjuje že družinski vzdevek "Krznar". Kdo ve, če niso prav v tistih časih prišli iz Metlike strojarji kož in izdelovalci krzna, se tu ustavili in tako vnesli v te kraje priimek "Metlika", še zdaj tako razširjen in domač. Že prej imenovani Ivan Metlika s pridevkom "Krznar" pravi, da je ob preučevanju starejšega dela svoje hiše naletel celo na nedvomne ostanke in priprave strojarske in krznarske obrti.
Te vrstice sem, nestrokovno sicer, vendar z ljubeznijo, zapisal deloma, da bi se nekako oddolžil Klancu in njegovim ljudem, med katerimi živim že šestnajsto leto, deloma pa tudi, da bi vzpodbudil druge pisce, ki naj bi strokovno in poglobljeno raziskovali preteklost in sedanjost, zunanjo in notranjo podobo krajev in ljudi na Malem Krasu in v Slovenski Istri.
(Zapisal klanški župnik Alojz Kocjančič - objavljeno v Družinski pratiki, 1980 in v knjižici: Ljudi opeval sem vode in skale)
V času pospešenega pogozdovanja krasa so v tem poslopju nad ognjem sušili borove storže - "gauke" in na ta način iz njih izločali semena, ki so jih nato posejali v drevesnici na Vidmu pod cerkvenim gričem, tik ob levem pritoku Glinščice.
(Bogdan Martinčič)
V farovškem poslopju (sedaj dom duhovnosti) je bila tudi šola, ki so jo kasneje preselili v poslopje s sedanjo hišno št. 17.
Poslopje nekdanje Italijanske šole.
Nato so Italijani leta 1935 zgradili novo šolo na Kržadi, ki je pred nekaj leti prenehala delovati in so poslopje pred kratkim preuredili v stanovanjski objekt.
Sedaj se vaški otroci in otroci iz sosednjih vasi, vozijo v Osnovno šolo v Hrpelje.